The spirit of cultural countryside a stone’s throw from the Slovenian capital
Cultural crossroads in the heart of Slovenia
dr. Mihael Glavan
Le lučaj od Ljubljane, prestolnice mlade slovenske države, leži prijetna in prijazna občina Ivančna Gorica. Samo dobrih deset minut lagodne vožnje po avtocesti proti jugu, ki je najmanj obremenjena vpadnica v državno središče, nas pripelje pod vrh višnjegorske vzpetine, kjer se začenja naša občina, pa tudi drugačno vreme, zmeraj bolj prijazno in svetlejše, kot ga imajo v ljubljanski kotlini.
Mehka valovita pokrajina vabi s slikovitimi stranskimi dolinami, reko Krko in manjšimi vodnimi tokovi in polji ter veliko raznolikostjo poraščenih gričev, ki so ravno prav visoki za krajše ali daljše, a nikoli prezahtevne pohode v naravo. Pokrajina je ena od najzgodneje naseljenih delov Slovenije, o čemer pričujejo predrimske ostaline velike naselbine in nekropole venetsko-keltskega civilizacijskega kroga nad Virom, med Stično in Šentvidom. Njihove skrivnosti so odkrivali amaterski in profesionalni »radovedneži«, pred drugo svetovno vojno tudi vodilni slovenski arheolog dr. Rajko Ložarju, pozneje domačin dr. Jože Kastelic in za njim še dr. Stane Gabrovec. Tu so našli znameniti grob “kneginje” z zlatim diademom in grob s konjsko opremo in še veliko primerkov orožja in orodja. Najdbe se hranijo v Slovenskem narodnem muzeju pa tudi v dunajskem in v drugih evropskih muzejih. Po severnem robu te občine je že v 2. stol. n. š. peljala rimska cesta od Emone proti Neviodunumu. Iz tistih časov izvira znameniti miljnik v središču Ivančne Gorice, ki ga je veliko kasneje opremil z latinskim besedilom eden od stiških opatov, zato ga imenujejo tudi opatov miljnik. Danes je osrednji simbol v občinskem grbu. Arheološke najdbe so pogoste tudi na več drugih krajih, npr. ilirske in keltske v Višnji Gori.
Višnja Gora (Weichelsburg) z okolico
gradov in dvorcev. Najstarejši med njimi je Grad Turn (danes tudi Stari grad). Pozidali so ga grofje Višnjegorski, ki so leta 1136 omenjeni kot ustanovitelji stiškega samostana, leta 1154 pa kot lastniki višnjegorskega gradu. Posebej zaslužna sta bila Žiga (Sigismund) in Friderik Višnjegorski. Prvi je leta 1529 pogumno branil Dunaj pred obleganjem Turkov (takrat je iz obkoljenega mesta zbežal tudi Primož Trubar, pisec prvih slovenskih knjig) , slednji pa je leta 1575 junaško padel v bojih s Turki. Kasnejši lastniki Auerspergi so grad v 18. stoletju opustili, danes o njem pričujejo le še razvaline, in ob vznožju hriba postavili Auerspergov dvorec, v katerem je delovalo okrajno sodišče vse do 2. svetovne vojne. Naš prvi pravi pisatelj, ki se je zgledoval pri znamenitem Walterju Scottu, je napisal tudi šaljivo povestKozlovska sodba v Višnji Gori (The Famous Goat Trial), ki je prevedena v številne jezike. V Višnji Gori je prebival tudi znameniti baron Peter Codelli, ki je imel tu svoj dvorec in botanični park. V bližini Višnje Gore leži Grad Podsmreka, ki je hudo potreben obnove. Tu je imel svoje čebele v drugi polovici 19. stoletju Nikolaj Emil Roschütz (Rožič) in jih izvažal po vsem svetu, celo v Novo Zelandijo. Simbol Višnje Gore je znameniti polž, priklenjen na zlato verigo, za katerega ve skoraj vsak slovenski otrok. Po legendi naj bi pozlačeno polžjo hišico Višnjanski grofični v 16. stol. podarila beneška kraljica v zahvalo za rešitev njenega sina. Danes si je mogoče ogledati lepo zbirko polžev, ki jo zbral eden od današnjih znamenitih višnjanskih meščanov. Višnja Gora ima tudi dve lepi stari cerkvi in Valvasorjev vodnjak na Mestnem trgu. Višnjani pa niso bili samo šaljivci, ki so hoteli imeti tudi svoj tramvaj in vislice, ampak tudi pisatelji, npr. Janez Cigler, avtor prve slovenske povesti, glasbeniki (npr. Avguštin Fabjan), športniki (npr. Ive Krevs) in še kaj.
Stična in Ivančna Gorica
Stična (Sittich) je gotovo najbolj znano in najbolj obiskano naselje v Občini Ivančna Gorica. Njegovo srce je najstarejši, največji in danes tudi edini delujoči cistercijanski samostan na slovenskem ozemlju. Na posesti grofov Višnjegorskih ga je davnega 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin. Njegov del je tudi čudovita prostorna bazilika, prvotno romanska, kasneje barokizirana. Posebej znamenit je lepo ohranjen in restavriran križni hodnik z notranjim atrijem. Veliko število romarjev, turistov in mladih kristjanov vsako leto obišče to izjemno znamenitost, ki jo dopolnjujejo tudi bogate zbirke Muzeja krščanstva na Slovenskem, samostanska likovna galerija, sosednja zeliščna lekarna in druge zanimivosti. Skoraj celoten kompleks je odprt za vse obiskovalce in navdušuje s svojo arhitekturno in likovno umetnostjo. Zlasti ameriški turisti otrpnejo pod tisočletnimi oboki, ki nekajkrat presegajo starost njihove dežele in kulture. Stiška opatija se poleg dušnega pastirstva danes živo udejstvuje tudi kot središče lokalnega kulturnega življenja. Po okoliških gričih stoji še vrsta starih in ogleda vrednih cerkvic, med njimi še posebej cerkvica sv. Lamberta (650 mnm), ki je postavljena na mestu nekdanjega gradu, v katerem je prebivala »Gospa s Pristave«, Vojvodinja Virida iz Milana, ki je bila soproga habsburškega vojvoda Leopolda III. Tu je živela po moževi smrti leta 1386, do svoje smrti leta1407 (pokopana je v Stiški baziliki). Cerkev je postavljena na temeljih gradu, od katerega je ohranjena je le ena stena, ki danes služi kot oltar.
Šentvid pri Stični z okolico
Šentvid pri Stični je lepo in urejeno naselje vzhodno od Stične, v zgodovini omenjeno že ob nastanku stiškega samostana. Znameniti Šentvidčan, o čemer pričuje obeležje na njegovi rojstni hiši, je bil Marko Gerbec (Marcus Gerbezius), zdravnik, znanstveni pisec, humanist (1658 – 1718), eden od ustanoviteljev Academiae operosorum Labacensis. Danes Šentvid slovi predvsem po svojem množičnem Taboru slovenskih (in tujih) pevskih zborov, ki uspešno deluje že celih 42 let. Vsako leto ga prirejajo v toplem juniju, zato ga slovenski in drugi turisti radi obiskujejo. Okoli Šentvida je več atraktivnih naravnih (npr. grič Gradišče s cerkvico sv. Nikolaja in prijetno Lavričevo kočo) in kulturnih zanimivosti (npr. gradič Grumlof, nekdanji dom slikarja Ferda Vesela).
Muljava, Krka in okolica
Najslavnejši Muljavčan je prvi slovenski umetniški pisatelj in novinar Josip Jurčič (1844 – 1881), avtor prvega slovenskega romana in številnih povesti. V njegov spomin na Muljavi vsako leto prirejajo dramatizacije njegovih del v očarljivem naravnem amfiteatru tik pod njegovo rojstno hišo. Ta je že dolgo njegov spominski muzej, odprt vse leto. Izjemen kulturni spomenik v tem kraju je baročna cerkvica Marijinega Vnebovzetja z zlatim oltarjem. Nekaj kilometrov južno od Muljave, ob nekdanji glavni dolenjski cesti, leži vas Krka, ki seveda ne skriva sorodstva z reko Krko, ki jo obliva. Ta se rojeva iz slikovite Krške jame s kapniki in tolmuni. Okolica je prijeten prostor za piknike v naravi. Na Krki imajo veliko farno cerkev sv. Kozmijana in Damijana, dveh konjederskih bratov, kot ju je šaljivo poimenoval pisatelj Josip Jurčič. V 19. stoletju je bila po vsej Sloveniji popularna romarska cerkev, zato je tudi tako razsežna.
Vseh pa je dvanajst
Na naši pregledni kulturni poti smo nekoliko predstavili le štiri celote, sicer pa občino tvori dvanajst krajevnih skupnosti. Tudi manjši kraji, ki jih nismo omenjali, ponujajo naravne in kulturne zanimivosti, zato jih je vredno obiskati. Kultura je navsezadnje stanje duha, povezovanje starega in današnjega, naravnega in človeško ustvarjenega, je pa tudi investicija v lastno duhovno rast vsakega, ki jo spoznava, raziskuje ali soustvarja.