Pripravila Tjaša Zidarič
Projekt EMOUNDERGROUNDS in grad Podsmreka
Občina Ivančna Gorica je kot ena izmed partneric sodelovala pri evropskem projektu EMOUNDERGROUNDS (Emotional technologies for the cultural heritage valorisation within cross-border undergrounds – Čustvena tehnologija za valorizacijo kulturne dediščine znotraj čezmejnega področja) znotraj programa ADRION INTERREG. V projekt so vključene občine iz držav Italije, Grčije, Hrvaške, Slovenije, Albanije, Črne Gore ter Bosne in Hercegovine. Občina Ivančna Gorica je v projektu prepoznala potencial za razvoj novega turističnega produkta, s katerim bo javnosti približala zgodovino gradu Podsmreka. Predstavitev gradu je zasnovana s sodobnimi digitalnimi tehnologijami in je na ogled v Hiši kranjske čebele.
Grad Podsmreka stoji na prisojnem pobočju nad avtomobilsko cesto Ljubljana – Novo mesto med Višnjo Goro in Ivančno Gorico. Njegova zgodovina je povezana tako z zgodovino rodbin, ki so ga imele v lasti in so pomembno oblikovale ne le ožji dolenjski, ampak tudi širši slovenski in celo evropski kulturni, gospodarski in politični prostor, kot tudi s posledicami sprememb političnega in ekonomskega značaja v našem prostoru. Grad je zamenjal številne lastnike, ki so stavbo prezidavali po svojem okusu in po zahtevah časa. Današnjo zunanjo podobo je dobil v začetku 19. stoletja. Vpisan je v register nepremične kulturne dediščine in ima status kulturnega spomenika.
Prva omemba: Valvasor – Slava vojvodine Kranjske
Grad Podsmreka so proti koncu 16. stoletja zgradili plemiči Galli. Kraj »Smreckh« se v zgodovinskem viru prvič omenja v listini iz leta 1504 v zvezi s stiško posestjo, graščino Smreck (Smrekha) pa omenja šele Valvasor, ki ji je v svoji Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689 odmeril precej vrstic in objavil njeno grafično podobo, ki kaže zaključeno stavbno enoto z grajskim in gospodarskim poslopjem. Za plemiči Galli so v 17. stoletju imeli graščino v lasti baron Henrik Paradeiser, plemič Andrej Gusič, grof Štefan Leopold Ursini – Blagay, plemiška rodbina Lambreg in v Valvasorjevem času baron Jurij de Leo. Sredi 18. stoletja je grad prešel v roke plemiške rodbine Rasp in leta 1770 v roke rodbine Lichtenberg.
Najstarejša upodobitev in prva omemba gradu Podsmreka, bakrorez, J. V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, 1689
Grad Podsmreka – dom čebelarjev družine Rothschütz
Emil Rothschütz se je na grad Podsmreka z družino preselil leta 1866, ko ga je podedovala njegova žena, grofica Antonija Cecilija Lichtenberg. Leta 1868 je na gradu ustanovil Kranjski trgovski čebelnjak in začel s trgovino s kranjskimi čebelami in čebelarsko opremo. S tem se je začelo obdobje intenzivnega izvoza čebel, ki je na Slovenskem trajalo do prve polovice 20. stoletja in imelo ključen vpliv na širjenje kranjske čebele v Evropi in svetu. Grad Podsmreka je postal osrednje čebelarsko središče na Kranjskem, območje današnje Slovenije pa je zaslovelo s svojo čebelo, ki je postala druga najbolj razširjena čebelja podvrsta na svetu, v Evropi celo vodilna. Podjetje je prejelo prestižne nagrade, med drugim srebrno medaljo na svetovni razstavi v Parizu.
Emil Rothschütz je zaslužen tudi za znanstveno poimenovanje kranjske čebele. Sodeloval je z dr. Pollmannom, ki je dosegel, da je bila leta 1879 kranjska čebela prepoznana kot samostojna podvrsta in vpisana v sistematiko medonosnih čebel kot Apis mellifera carnica.
Emil Rothschütz v dunajskem kmetijskem časopisu, 1882, čebelnjaki na gradu Podsmreka, 1875
Čebelnjaki na gradu Podsmreka, 1892 in fotografija čebelnjakov, 1902
Kranjska čebela z gradu Podsmreka potuje v Evropo in svet
Za trgovino s čebelami je Emil Rothschütz v Podsmreki postavil velike čebelnjake, v katere je lahko namestil več kot 1000 panjev. Vzpostavil je tudi več delavnic, v katerih so izdelovali čebelarsko opremo in potrebščine. Z gradu Podsmreka so po svetu razposlali več kot 100.000 živih panjev s kranjsko čebelo. Pakete z orodjem in čebelami so pošiljali po celotni centralni Evropi pa tudi na Dansko, Švedsko, Norveško, v Rusijo in Prusijo, ter celo v Egipt, Indijo in Indonezijo! Seznam kupcev je presenetljiv celo za razmere današnje globalne trgovine. Na gradu je intenzivno potekala tudi publicistična, uredniška in založniška dejavnost z objavljanjem raznovrstnih strokovnih besedil o čebelah in čebelarstvu. Družinska zgodovina ni bila enako uspešna. Otroci Emila in Antonije so zaradi dolgov graščino prodali. Tako se je obdobje graščakov in plemičev za Podsmreko končalo, vplivni trgovci in meščani so s svojim premoženjem izpodrinili čedalje bolj obubožano plemstvo.
Kranjska bučela, 1901 in Slovenski čebelar, 1904
20. stoletje – čas trgovcev in meščanov
Leta 1909 je Podsmreko kupil trgovec Peter Majdič, slovenski industrialec in poslovnež iz Celja in nadaljeval s čebelarskim podjetjem, ki pa je kmalu po prvi svetovni vojni propadlo. Graščino je prodal ljubljanskemu trgovcu Francu Fortuni, le-ta pa leta 1934 dunajskemu podjetniku Petru Klarwillu, ki je stavbo temeljito prenovil, v njej uredil knjižnico, zbirko umetnin, prostore opremil s stilnim pohištvom ter pred gradom uredil sadovnjak in park. Leta 1938 je bil zaradi svojega židovskega porekla primoran zapustiti Evropo in posestvo je prodal ljubljanskemu trgovcu Antonu Verovšku, ki je v Podsmreki dobro gospodaril vse do leta 1948, ko je bila graščina nacionalizirana.
Grad Podsmreka po II. svetovni vojni – državna last
Po vojni je graščina prešla v državno last. V njej se je zvrstilo več ustanov, tečajev in šol. Leta 1948 so v gradu Podsmreka odprli vzgojno – varstveno ustanovo za mlade ženske, ki pa se je kmalu preselila v večjo stavbo v Višnji Gori. Po tem je grad v upravo prevzela Kmetijska zadruga Stična, ki je v njej prirejala strokovne tečaje, sledilo ji je podjetje Medex iz Ljubljane. Leta 1969 je graščino prevzel Slovenski etnografski muzej iz Ljubljane in v njej uredil stalno razstavo lončarske obrti na Slovenskem. Kmalu zatem so muzej zaprli. Od takrat dalje graščina sameva in propada – streha se je že pričela sesipati. V njej je še do nedavnega prebivalo nekaj stanovalcev.
Ohranjanje kulturne dediščine z digitalizacijo
V sodobnem času se je po zaslugi tehnološkega napredka spremenil način podajanja informacij in kulturna dediščina je lahko bolj dostopna, kot kdaj koli prej. Z digitalnimi tehnologijami lahko uporabimo drugačne načine posredovanja vsebin, predvsem bolj vizualno atraktivne in vključujoče za publiko in tako privlačne tudi za skupine, ki se doslej za kulturno dediščino iz različnih vzrokov niso zanimale. S pomočjo inovativnih digitalnih predstavitev bomo dediščino lokalnega okolja z gradu Podsmreka predstavili kar se da širokemu krogu publike. Proces spoznavanja bo interaktiven in s tem bolj doživet in tudi bolj izobraževalen. S projektom digitalizacije gradu Podsmreka bomo povečali dostopnost javnosti do kulturne dediščine in dosegli njeno večjo prepoznavnost tako v Sloveniji, kot tudi v mednarodnem prostoru.
Predmeti z gradu Podsmreka iz zapuščine družine Rothschütz
Strešna zastavica z gradu Podsmreka in dostavna knjiga – kam vse so dostavljali kranjske čebele, foto: Tjaša Zidarič
Plemenilček za matice in kadilnik za pomirjanje čebel z gradu Podsmreka
Stiskalnica za tisk literature z gradu Podsmreka in klišeji za tisk prodajnih katalogov in knjig z delavnice v Podsmreki, foto: Tjaša Zidarič
