Cistercijanski samostan ali opatija Stična je najstarejši samostan na slovenskem ozemlju. Ustanovljen je bil v začetku 12. stoletja, leta 1132, ustanovila pa ga je skupina francoskih cistercijanskih menihov in graditeljev. Samostan je kmalu postal versko, cerkveno, kulturno in gospodarsko središče Kranjske. Stiški beli menihi so v svojih znamenitih srednjeveških rokopisih iz druge polovice 12. stoletja prvič zapisali tudi slovenske molitve. V prvi polovici 15. stoletja je tu nastal Stiški rokopis, eden najpomembnejših pisnih spomenikov slovenskega jezika.
Cistercijanski samostan Stična
Skozi stoletja je samostan spreminjal svojo stavbno podobo. Vse do danes je ohranjeno najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita križni hodnik in redovna cerkev.
Cistercijani so pripadniki reformiranega benediktinskega življenja. Reformo so v Franciji začeli in izpeljali sv. Robert, sv. Alberik in sv. Štefan Harding, ki veljajo za ustanovitelje reda. Ime izhaja iz prve in matične opatije v kraju Citeaux (beri: sito, latinsko: Cistercium) v Burgundiji v Franciji.
Cistercijani so red, ki so odprti v svet. Razvili so številne stranske dejavnosti ‒ Dom duhovnih vaj, Slovenski verski muzej, podjetje Sitik. Delujejo v cistercijanskem duhu Ora et labora ‒ moli in delaj!
Legenda o Stiškem ptiču
Stiški samostan so francoski cistercijanski menihi in graditelji postavili na zemlji, ki je bila prej v lasti višnjegorskih plemičev. Izročilo pravi, da so samostan začeli graditi nekoliko nižje, vendar je pisan ptič na kraju, kjer je danes postavljen samostan, vztrajno čivkal: SIT HIC! SIT HIC! V prevodu pomeni: TU NAJ BO!
Zanimivost: Nemci so posledično začeli govoriti Sittich, Slovenci (med katerimi je bil tudi Jurčič) pa Zatičina. Ptič je še danes v stiškem grbu.
V sklopu samostana deluje Muzej krščanstva na Slovenskem, ki zbira vsebine krščanske tradicije na naših tleh.
Bi radi izvedeli več?
