Razgledna točka Obolno je najvišji vrh v občini, iz koder se vidi pol Slovenije. Hrib bi lahko imenovali tudi obok, obod, saj se loči od zaobljene dolenjske dežele. Do razgledne točke se dvigujejo in spuščajo idealne kolesarske in pohodniške poti, do vrha se pride tudi z avtom.

Okrepčate se lahko pri Kmečkem turizmu Obolno.

Korinjski hrib je drugi največji vrh v občini. Poti do vrha so skrbno označene, iz ceste Korinj-Krka je cilja le kakšnih 20 minut bolj strmega pešačenja. Na vrhu vaš pričaka širno razgledišče na vse strani, predvsem pa na Suho krajino in povirje Krke, ter vpisna knjiga in klopce. Ne pozabite poiskati enega izmed mnogih štrlečih kamnov, ki označuje najvišjo točko hriba.

Korinjski hrib je na prepreden z različnimi ostanki, ki izdajajo, da so tu nekoč živeli ljudje. Ob koncu antike, v času preseljevanja narodov, so to območje najverjetneje prav Kelti in Iliri izkoristili za svojo obrambo pred hordami konjeniških barbarov z vzhoda, ki so jih zanimali samo plen in sužnji.

Ob raziskovanju so arheologi odkrili grobišče s skeleti, temelje zgodnjekrščanske cerkve z apsido in prizidano krstilnico ter temelje peterih obrambnih stolpov in tudi ostanek vodnega zbiralnika. Nekatere predmete, na katere so naleteli med raziskovanjem hriba, hrani Narodni muzej v Ljubljani. Ostanki nakita dokazujejo, da so v naselbini živele tudi ženske, kar potrjuje tudi analiza odkritih skeletnih ostankov. Številno železno orodje in velika količina keramike lokalnega izvora kažejo na to, da je bila naselbina v veliki meri samooskrbna. Uvožena keramika pa potrjuje trgovske vezi s Sredozemljem. Drobne najdbe sicer kažejo več obdobij poselitve, in sicer prvo obdobje: 3. stoletje; drugo obdobje: čas druge polovice 4. in začetka 5. st., ko lahko že domnevamo prvo stalno poselitev postojanke; najbolj intenzivna pa je bila poselitev v obdobju konca 5. in v. 6. st. ‒ v ta čas sodijo tudi ostanki zidane arhitekture. Možno je tudi, da je hrib kasneje služil kot zatočišče pred napadi Turkov.

V razvalinah cerkvice sv. Jurija so si zatočišče našle nekatere romske družine. Od tod izvira tudi drugo ime za Korinjski hrib, ki je zdaj uveljavljeno med ljudstvom in na zemljevidih – Ciganov vrh.

Pot do vrha se delno prekriva tudi s Krožno potjo Prijetno domače.

Gradišče nad Stično in Šentvidom z Lavričevo kočo je značilna izletniška točka blizu Ivančne Gorice, zelo priljubljena za dnevno rekreacijo. Na vrhu stoji cerkev sv. Miklavža. Vsako leto se na hribu odvije kar nekaj dogodkov, med katerimi je nekako najbolj odmeven Festival kiparjev z motorno žago. S hriba se odpirajo razgledi proti Ivančni Gorici ter delu dolenjskega in notranjskega hribovja.

Nekje globoko pod Gradiščem se nahaja Šimenkovo brezno, kjer se skriva tudi podzemno jezero.

Na Pristavi je nekoč živela plemkinja Virida Visconti, ki so jo imenovali Gospa s Pristave. Prej je skupaj z možem, habsburškim nadvojvodo Leopoldom, in otroki živela na svojem dvoru v Gradcu. Ko sta starejša Viridina sinova prevzela vsak svoj del habsburških posesti, sta postala tudi varuha svojih dveh mlajših bratov Ernesta in Friderika. Kneginja Virida je tako postala »nepotrebna« in se je dokončno umaknila z graškega oziroma dunajskega dvora. Sinovi so po smrti moža Leopolda poskrbeli, da je mati Virida našla svojim željam ustrezno bivališče v lovskem gradiču poleg cerkvice sv. Lamberta na Pristavi.

Virida je tesno povezana s samostanom v Stični. Stiški opat Andrej Čreteški je bil namreč svak Viridine dvorne upraviteljice, poleg tega je njegov predhodnik, stiški opat Peter, vzgajal njenega pokojnega moža. Kot pričajo Viridine darovnice samostanu, se je kneginja Virida naselila na Pristavi med novembrom 1395 in novembrom 1396. Njen sin, deželni knez Viljem je skupaj z leto dni mlajšim bratom Leopoldom postal zaščitnik stiškega samostana.

Virida je ostala v spominu kot dobrotnica samostana. Skladno s tem je bila pokopana v cerkvici sv. Katarine, izven samostanskega obzidja, kamor so nekoč pokopavali dobrotnike samostan. V stiški cerkvi še danes vidimo nagrobni spomenik, posvečen Viridi Visconti. Na njem je simbol kače, ki požira človeka (največkrat otroka) in je bil v tistem času simbol družine Visconti iz Milana, od koder je izvirala Virida. Simbol si je med drugimi izposodilo tudi znano podjetje Alfa Romeo.

Mimo Pristave vodi pet pohodnih poti (Lavričeva pot, Romanova pot, Viridina pot, Badjurjeva pot in Krožna pot Prijetno domače), del katerih je prevozen tudi s kolesom. V okolici si lahko ogledate cerkev sv. Lamberta na Pristavi, na vrhu Pristave stoji Partizanski dom, v njegovi bližini pa sta postavljena dva spomenika; prvi v spomin padlim borcem, drugi pa je bil postavljen ob osamosvojitvi Slovenije. Ne spreglejte tudi orientacijske točke na vrhu Pristave.

Na Pristavi so se združile 4 kmetije pod imenom Turistična vas Pristava, ki obiskovalcem ponujajo doživetja v objemu pristne narave.

Bovljek je ime vrha hriba, pod katerim se razprostirajo vinogradi. Označene poti vas vodijo iz doline Zagradca, kot tudi iz Ambrusa.