“Zakaj jaz mislim, da je že to znamenje dobrega srca, če kdo ljubi poezijo ali lepoznansko berilo.”

(Josip Jurčič: Deseti brat)

V letu, ko praznujemo 30 let samostojne Slovenije, slavi tudi Jurčič, in to večkratno: 160 let je od izdaje njegove Pripovedke o beli kači, 150 let od začetka urednikovanja časnika Slovenski narod, 140 let od njegove smrti in 140 let od izida Jurčič-Kersnikovih Rokovnjačev.

Jurčičevo leto je lepa priložnost, da v nas močneje zaživita pisateljeva literarna in siceršnja podoba ter zapuščina. Jurčičev kotiček bo tako prinašal manj znane anekdote, misli, spomine o velikem Muljavcu in predstavitve njegovih malo manj poznanih del ali pa takih, ki so letos bolj v ospredju.

 

Kako se Josip Vošnjak spominja Jurčiča

(Vošnjak je bil Jurčičev sodobnik in prijatelj)

“Bil je šibak mladenič srednje rasti, prvi pogled na njegov obraz mi je razodel tista svojstva, po katerih se je odlikoval vse življenje. Visoko čelo je kazalo na nenavadno inteligenco, njegove jasno svetle, rjave oči, na odkritosrčnost, njegov trdo in naprej moleč nos in krepki podbradek na eneržijo (energijo), združeno s pogumom. 

 Ob pogledu na bledo lice, na stisnjene prsi, na stršeče in suhu lopatice pa se mi je obenem vsililo tudi žalostno spoznanje, da Jurčič ne učaka visoke starosti in da nam ga žalibog pobere tista morilka, ki nam je vzela že toliko nadebudnih mladih mož, še predno se je cvetje razvilo v sad.”

(Odlomek iz Vošnjakovih “Spominov o Josipu Jurčiči”, 1889)

 

Pripovedka o beli kači

Ker je letos 160 let od izdaje Pripovedke o beli kači, je prav, da predstavitve Jurčičevih del začnemo kar s tem zapisom. Glede na to da, da je pripovedka zelo kratka, jo objavljamo kar v celoti.

“Bela kača je mati in kraljica vseh drugih kač. Šele v visoki starosti postane bela. Glava ji je debela in podobna mačkini. Vrh glave pa nosi krono in v njej dragoceni kamen demant, ki se v temi tako sveti, da šivajo štirje krojači pri njem brez druge svečave. Kdor dobi tedaj demant iz njene krone, srečen je za celo življenje, toliko je vreden. Zato so jo pa že od nekdaj zelo zalezovali. Ali tega kamna je težko dobiti, ker je bela kača silno huda in poveljnica vseh kač, ne stanuje nikoli sama, ampak v večjih kačjih gnezdih, iz katerih pride malokdaj na dan.

Bil je kačji lovec, ki je gadom mast pobiral. Našel je v velikem skalovju med bukovjem veliko kačje gnezdo in je hotel tudi tukaj gade poloviti, da bi po svojem opravilu masti dobil. Vzame s seboj tovariša, da bi mu pomagal, ker se mu je dozdevalo, da bo kač več kakor drugod. Na skalovje prišedši, odbere primeren kraj, odlomi leskovo šibico, ki je zrastla v enem letu, načrta s tako šibico ris, se ustopi v sredo, pripravi svoje orodje in vzame piščal v roke, da bi kače sklical.

 

Tovariš se je pa bal bele kače in si ni upal pri risu ostati. Zleze torej na deveto bukev od risa, in ko je oni v risu jel na svojo piščalko piskati, videl je, kako so lezle kače od vseh strani, rjave, pisane, grebenaste in druge, proti risu. Vsaka je položila glavo na ris. Naenkrat pride bela kača, položi glavo na ris, udari z repom po tleh in v enem trenutju puhnejo vse kače na lovca v risu in ga opikajo, da je umrl pri priči.

Ko bi njegov tovariš ne bil na deveti bukvi, slaba bi se bila tudi njemu godila.”

Jurčič je svojo Pripovedko o beli kači objavil kot četrtošolec (pri 17 letih), in sicer v Slovenskem glasniku. To delo velja za prvo Jurčičevo javno objavo, ki je imela podlago v njegovem navdušenju nad zbiranjem ljudskega slovstva. Zelo verjetno mu je pripovedko, ki v različnih variantah že stoletja kroži med ljudmi (npr. Bela kača s kronico), povedal njegov ded.

Veliki muljavski pisatelj ima neprecenljive zasluge, ker je bogastvo ljudskega in zgodovinskega izročila vtkal v svoj literarni opus in na ta način rešil pred pozabo marsikatero značilnost življenja ljudi v njegovih in prejšnjih časih. Tudi zato je Jurčič tako živ še danes.

 

Knjižnica Ivančna Gorica