ZGODOVINSKI PREGLED JURČIČEVE DOMAČIJE
Vodnjak in v ozadju rojstna hiša Josipa Jurčiča
Foto: Klemen Ceglar
Jurčičevo rojstno hišo je leta 1826 postavil njegov ded. Do danes ostaja nespremenjena. Hiša je bila ena izmed 7 hiš četrtgruntarjev oz. t. i. masličarjev na Muljavi, s hišno št. 19, po domače imenovana Pajžbarjevi (Pajštbar). Dokler ni Jurčičev ded sezidal hiše, so živeli v tuji leseni bajti – ‘pajštbi’, namenjeni preužitkarjem. Jurčičevi predniki so bili kajžarji, kar pomeni da so bili pretežno kmečka in deloma obrtniška družina. Priimek hišnik lastnikov se je štirikrat spremenil, ker so bile tri rodove lastnice ženske. Prvi znani Pajštbar, Gregor Kraševec, je dom zapustil hčeri Marjeti, ki se je pred leta 1775 poročila z Andrejem Jankovičem (na Dolenjsko se je priselil s Hrvaškega Primorja). Njun četrti otrok je bil Jožef, Jurčičev ded (ta se je poročil z Nežo Zaviršek, pisateljevo babico; kot samouk se je naučil brati). Imela sta dve hčeri, Marijo in Ano. Prva se je poročila z Markom Juršičem, katerega popačen priimek (Jurčič) so prevzeli njuni otroci. Ime domačije je potem ostalo nespremenjeno.
Pri gradnji hiše se je Jurčičev ded zgledoval po najbolj razvitih domovih na Dolenjskem v tistem času. Gre za značilen primer zidane kmečke hiše s črno kuhinjo, ki so bile najbolj pogoste v 2. polovici 18. st. in 19. st. ter izhajajo iz visokosrednjeveških meščanskih hiš. Večina hiš je bila takrat lesenih (še posebej kajžarske in revnejše kmečke hiše). ‘Štiblc’ je moral Jurčičev ded takoj po vselitvi v hišo zaradi finančnih težav oddati v najem. Najemnika ali najemnico je imel tudi Jurčičev oče.
Foto: Klemen Ceglar
Leto po pisateljevi smrti je Pisateljsko društvo na Jurčičevo rojstno hišo postavilo spominsko ploščo. Ob stoti obletnici pisateljevega rojstva, sredi narodnoosvobodilnega boja je Jurčičeva domačija dobila še eno ploščo, ki pa so jo kmalu uničili domobranci. Deset let kasneje so jo nadomestili z enako z napisom: »Za sto let, za čas, ki gre mimo, tebi, ki kmet si iz nas in naš sin. Med bojem in delom gradimo. V pomladi tik pred svobodo v spomin OF slovenskega naroda. Plošča je bila odkrita 1944, obnovljena 1954.« Istega leta je bila Jurčičeva domačija prvič preurejena v muzej.
Foto: Klemen Ceglar
Pisateljev nečak Franc Jurčič je leta 1921 postavil samostojno gospodarsko poslopje s hlevom, svinjakom, listnikom in skednjem. Stari hlev v prizidanem delu hiše so spremenili v klet, skedenj pa v kaščo. Sedem let kasneje je višjegrajski notar, dr. Anton Zeunik, dal pobudo za popravilo hiše. Slovenska matica in tedanja banovina sta zato sestavili odbor, ki je predvidel popravilo hiše brez spreminjanja. Lastniku so sezidali stanovanje v prizidku, Jurčičeva hiša pa naj bi postala prostor za spominske namene. Domačija se nato ni spreminjala do leta 1954 (110. obletnica pisateljevega rojstva), ko so jo spremenili v muzej. Takrat je hišo v upravljanje prevzel Zavod za varstvo kulturnih spomenikov SRS.
Leta 1966 (ob stoti obletnici romana Deseti brat) je Slovenski etnografski muzej prevzel domačijo in jo do leta 1779 dopolnil s poslopji, ki so bili nekoč pogosti ob domovih na Dolenjskem. To so: čebelnjak,
Čebelnjak na Jurčičevi domačiji
Foto: Klemen Ceglar
kašča, sušilnica za lan. Prav tako je Slovenski etnografski muzej dopolnil izvirno opremo v hiši z eksponati iz svojih zbirk. Leta 2009 so s pomočjo Občine Ivančna Gorica prekrili slamnato streho na Krjavljevi koči, kašči in čebelnjaku. Leto kasneje so tlakovali pohodne površine od Krjavljeve koče do etnografske zbirke in sanitarij. Veliko pozornost so namenili tudi vzdrževanju eksponatov in popestrili napise ob predmetih. Dopolnili so programske zasnove za delo na domačiji: ustvarjalne delavnice, spominska ponudba, označevanje muzejskih predmetov, možnosti postavitev novih razstav, povezovanje na terenu – z rokodelci in lastniki zanimivih predmetov, ki bi dopolnili stalne zbirke.
V sklopu obnovitvenih in vzdrževalnih del leta 2017 je Zavod Prijetno domače obnovil vodnjak, spominske plošče in lesene žlebove na Jurčičevi rojstni hiši, izvedel impregnacijo lesenih delov hiše in literarne zbirke ter statično ureditev lesenega poda. Ta se po ureditvi lahko uporablja kot galerija.
Krjavljeva koča, ki predstavlja bivališče najrevnejšega sloja prebivalstva v 19. st.
Foto: Klemen Ceglar
Jurčičeva domačija je bila od Jurčičeve smrti do ureditve v muzej na prostem, kakršen je danes, večkrat obnovljena. Iz starih poročil in dokumentov je razvidno, da je bila domačija večkrat v slabem stanju in da se je redno pojavljal problem glede financiranja obnovitvenih del. Največjo posodobitev predstavlja dopolnitev domačije s poslopji v 70. in 80. letih, ko je ponudbo na domačiji dopolnil Slovenski etnografski muzej. Zadnja večja obnovitvena in vzdrževalna dela so bila opravljena leta 2017, ko so na Jurčičevi domačiji obnovili predvsem zunanjost objektov.
Skozi operacijo Jurčičev IZZIV smo najprej analizirali obstoječe stanje na domačiji, programe, ponudbo in delovanja ponudnikov lokalnega okolja. Sledil bo strateški načrt, saj le z jasnimi cilji in vizijo lahko gradimo na dolgoročnem preživetju in uspešnosti ponudnikov. Strateški del se bo nadgradil tudi z operativnim načrtom, ki bo konkretno opredelil posamezne ukrepe in aktivnosti. Zadnji in zelo pomemben del bo izvedba operativnega načrta. V celoten projekt bodo vključeni lokalni ponudniki turizma, številna turistična in druga društva, ter organizacije lokalnega okolja iz območja vseh štirih občin (Ivančna Gorica, Trebnje, Žužemberk in Dolenjske Toplice). Skozi operacijo bomo oblikovali dva nova turistična produkta. Prvi produkt bo namenjen inovativnemu petzvezdičnemu doživetju na Muljavi, drugi produkt se bo osredotočal na animacijsko vodenje in sicer bo vseboval programe, za katere želimo, da se osredotočajo na otroke, upokojence in podjetja (teambuildingi).
Teja Zaletelj, vodja projekta Jurčičev IZZIV
