»Slovenci, ne pozabimo nikdar, odkod imamo,
kar narodno slovenskega imamo in kdo
nam je temelj ustvaril, na katerega smo to
zidali /…/«
(Josip Jurčič: Vrnimo se tudi na literarno delo)
V prvem delu smo začeli s pisanjem o Jurčičevem življenju in delu, ki kar kličeta, da ju v jubilejnem letu bolje spoznamo. Ker je marec še posebej Jurčičev, saj se je na ta prvi pomladni mesec rodil, je najbolje, da malo pogledamo v zakulisje njegovega otroštva.
Pri Pajštbarjevih
4. marca 1844, ob 7. uri zjutraj, je privekal na svet mali Jožek, in sicer mami Mariji, roj. Jankovič (1809–1884) in očetu Marku, ki je bil rojen leta 1802 v Jablancah pri Kostanjevici, umrl pa je istega leta, 1881, kot Josip. Marko se je kot
V tej sobi se je rodil in zibal mali Jožek
kočijaž pri oskrbnikih stiškega samostana priženil k Pajštbarjevim. Ne bo odveč poudariti, da Marko ni vozil kočije za stiške menihe, kajti takrat jih zaradi razpusta samostana (1784) v Stični ni bilo, vrnili so se šele leta 1898. Jožkov oče je s seboj prinesel tudi priimek Jurčič, ki se je obdržal do danes, za nekaj let pa je v hišo “uvedel” tudi branjarijo in žganjarno. To je pripomoglo k boljšemu družinskemu proračunu, čeprav se kljub temu revščini niso mogli izogniti.
Stara šola na Krki, kraj malo nesrečnega začetka za Josipa
Jože Jankovič, pisateljev ded (po katerem je deček zelo verjetno dobil ime), je leta 1826 zgradil hišo, v kateri se je zibal Jožek (oz. so ga zibali, če je ostalo kaj časa po trdem delu na kmetiji). Med dedom in vnukom se je spletla posebna vez, obojestranska ljubezen. Ta se je kazala tudi v tem, da je ded je ščitil Jožka pred nepopustljivostjo njegovega očeta, deček pa je do deda čutil posebno naklonjenost, tudi zaradi njegovega pripovedovalskega daru. Ded je tudi odločilno pripomogel, da je fant po začetnem spodrsljaju nadaljeval šolanje. Potem ko se (s sedmimi leti) na Krki ni naučil brati, bi ga bil njegov oče za vedno vzel iz šole (češ da Jožek ni sposoben za učenje, na kmetiji pa bi prav prišel), če se ne bi ded potegnil zanj. Brati ga je potem naučila njegova starejša sestra Marija.
Kakorkoli že: dejstvo je, da je ded v tem dečku, sicer krhkega videza in zdravja, prebudil pripovedovalski in pisateljski talent. Prebudil pravim zato, ker je bil ta dar najbrž položen že v zibelko. Ko je ure in ure, največ pozimi, z zakurjene peči poslušal dedove pripovedi (pa tudi zgodbe vaških posebnežev) o Turkih, ciganih, rojenicah, vilah ipd., se je zgodilo podobno, kot če starši berejo malčku pravljico. V njem se je razvila bujna domišljija, prebudilo se je doživljanje vsega lepega in skrivnostnega, gradil se je besedni
Na tej peči je iskati začetke pisateljevega pripovednega talenta
zaklad … Ob tem je v Jožku, v današnji govorici bi mu gotovo rekli čudežni deček, vzniknilo zanimanje tudi za ljudsko slovstvo. A vrnimo se malo še k njegovemu dedu, ki je bil za tiste čase zelo razgledan in napreden, znal je brati, kar takrat ni bilo tako samoumevno kot danes.
Spomini na deda
Na začetku zbirke štirih povesti Jurčič takole oriše svojega prvega in največjega pripovedovalskega vzornika:
“Imel sem deda, sedeminsedemdeset let starega. Sedeli so vso božjo zimo za pečjo, z roko so podpirali pipico »z devetimi orli« (kajti zob niso več imeli, da bi jim bila pipica sama v ustih stala) pa pripovedovali so ven in ven, kaj se v tem in tem kraju od »njega dni« pripoveduje, kaj so sami doživeli in kaj se je v starih časih godilo. Že od nekdaj in po vsem svetu imajo starčki navado, da pripovedujejo, kako je v prejšnjih časih — v časih, ko so bili še oni mladi — bilo grozno dobro na svetu. Tako so tudi moj ded rekli: »I, kaj menite, vi mladi, ,njega dni’ je bilo dobro. Čeravno je zdaj tlaka in desetina proč, pa vendar bolj stradate in se trpinčite, ko smo se ,njega dni’ mi, ko je bila pšenica po štirinajst grošev, oves pa po tri, itd.« Zlasti so radi pripovedovali pravljice in pripovedke. O tem jih ni nihče presegel v celi soseski. Imeli so pri vsem tem še (kakor baje vsi stari ljudje) lepo navado, da so eno isto reč večkrat povedali; celo ako jih je kdo opomnil, da so to že pravili, ni jih to spravilo iz kolesnic, ampak hočeš nočeš, moraš do konca poslušati. Včasi tudi niso nobenega ugovora slišali, kajti oglušili so bili od gole starosti.”
Spomini na deda, ki jih je 19-letni pisatelj poimenoval kot Pravljice in povesti iz slovenskega naroda, so leta 1863 izšli v Bleiweisovih Novicah. Vsebujejo štiri pripovedi: Zakrpana Višnja Gora, raztrgani Žužemberk, Pozimski večer na slovenski preji, Jama, po kateri se pride na drugi svet in Kaj se v Križmanovem prerokovanju poveduje o Kralju Matjažu. Radovedni smo lahko, zakaj se je pisatelj pod Spomine podpisal kot J. J. Zavojšček. Razlog je v tem, ker njegova rojstna hiša stoji v tistem delu vasi, ki se je takrat imenoval Zavod.
Za nas bo tokrat najbolj zanimiva pripovedka o jami. Zakaj, pa boste izvedeli v naslednjem delu.
»Med prostimi kmečkimi možaki čuješ včasi izvirno in tako modro misel, da se je ne bi smel noben modrijan sramovati.«
(Josip Jurčič: Deseti brat)
Knjižnica Ivančna Gorica
