Jurčičeva “Jama, po kateri se pride na oni svet”

 

Jurčič je to pripovedko slišal od svojega deda in jo objavil v Spominih na deda (1863). V njej opisuje, kako sta šla z dedom na sejem v Stično, kjer sta si ogledala samostan. Tam mu ded pove pripoved o Kadunjčarju, ki ga je menih vprašal, kako se imenujejo lepe hruške na bližnjem drevesu. Kmet odgovori: “Po-kus-je.” Tako se je namreč reklo temu sadežu. Ker menih misli, da se mu Kadunjčar posmehuje, mora zapustiti svoje domovanje. Ravno takrat pa samostan razpiše denarno nagrado za tistega, ki se bo spustil na dno bližnje jame, da bi povedal, kaj je na dnu. Javi se Kadunjčar, ki ga navežejo na vrv in spustijo v globino. Ko ga potegnejo nazaj, pove, da je bil na onem svetu, kjer so ravno kosili travo. Ker je zlomil koso, so ga hoteli pretepsti, a so ga še ravno pravi čas potegnili iz jame. Seveda ni bilo junaka, da bi preveril resničnost njegovih besed. S svojim pogumom je kmet dobil nazaj svojo hišo.

Ta pripoved je prva leposlovna obdelava kakšne kraške jame v slovenski literaturi!

Vhod v Katujško jamo, foto: Tatjana Kordiš

Omenjena jama namreč dejansko obstaja. To je Katujška jama (ali Katujški kevderc), ki se nahaja blizu vasi Mekinje nad Stično. To je brezno, globoko 76 metrov in dolgo 90. Prvič je bilo do dna raziskano 20. 9. 1987, ko so se vanj spustili:  domačina Tone Vencelj st. in Tone Vencelj ml. ter Jože Stržišar

Po poteh te Jurčičeve pripovedke so se odpravile tudi članice domoznanskega krožka (iz UTŽO), pod vodstvom sedaj že pokojne Tatjane Kordiš. Izsledki tega izleta so objavljeni na spletnem naslovu: http://utzo-ivancnagorica.si/blog/po-sledi-jurciceve-pripovedi. Domoznanke so se poglobile tudi v izvor imena Katujška jama, ki izhaja iz poimenovanja tamkajšnje kraške vrtače, ki se ji reče Katujce. Ta je “v obliki kadunje ali kot rečejo ljudje ‘kaduje’. Kadunjo so ljudje po posluhu preglasovali v katujo in Kadunčarja v Katujčarja”.

 

O tej jami pa je pripovedoval tudi Anton Dremelj Resnik iz Petrušnje vasi, ki je slišal to zgodbo (kako zanimivo!) od svojega deda, ta pa je bil Jurčičev sodobnik. Resnikov ded je sicer poznal Jurčičevo verzijo pripovedke, a je trdil, da je njegova bolj avtentična. Njegovo verzijo si lahko preberete v knjigi Anton Dremelj Resnik (Milko Matičetov in Anja Štefan, 2010). V prid muljavskemu rojaku pa je treba priznati, da je svojo “Jamo” zapisal že v 19. stoletju. In pisana beseda ima veliko moč!

Ni kaj, ponosni smo lahko na izjemno ljudsko izročilo iz naših krajev, ki je tako bogato, da pripovedovalci celo tekmujejo med seboj …

O tej “Jami” je nastal tudi kamišibaj

Ilustracija Maruše Pušnik za kamišibaj

Naša bibliotekarka Maruša Pušnik je za priložnost Jurčičevega leta Jamo, po kateri se pride na oni svet poustvarila v obliki kamišibaja (tj. pripovedovanje zgodb ob slikah v namiznem gledališču). Za pokušino objavljamo eno njenih ilustracij:

Na koncu ostane dvoje povabil: da si preberete Jurčičevo “Jamo” in seveda da si ogledate vhod v Katujško jamo. Kajti jama je razen izkušenim jamarjem nedostopna. Zato boste morali verjeti kar Kadunjčarju, kaj je v resnici na dnu. Ali pa raje vprašajte tiste, ki so se že spustili v jamo. Ti vam bodo znali povedati, ali je Kadunjčar povedal resnico …

Za potešitev radovednosti pa naj bo fotografija jame, ki so nam jo prijazno posredovali iz Jamarskega kluba Krka.

Katujška jama, foto: Saša Senica

Knjižnica Ivančna Gorica